Pripombe VSS SUM na predlog Pravilnika o delovnem času na Univerzi v Mariboru

Spoštovani,

Vodstvo Univerze v Mariboru je v javno obravnavo dalo predlog Pravilnika o delovnem času na Univerzi v Mariboru, ki implementira (razvpito) novelo Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti na način, ki je veliko strožji od zakonskih zahtev. Predlagano je obvezno dnevno poročanje o številu ur posameznega dela za pedagoške zaposlene in celo to, da bi se strokovni zaposleni morali »štempljati« tudi ob odhodu na malico in vrnitvi z nje. Iz ene stavbe v drugo stavbo naše univerze bi skladno s tem Pravilnikom lahko šli le če bi imeli dovolilnico za službeni izhod. Čeprav je praksa dela od doma od epidemije dalje pokazala, da zlorab ni, se je vodstvo UM postavilo na stališče, da mora prešteti vse delovne ure in tudi vse minute odmora ter natančno nadzirati »vsak naš korak«. Podajamo odklonilno mnenje do Pravilnika in v nadaljevanju argumentiramo najbolj sporne točke.

1.) Presežek oz. primanjkljaj ur (14. člen)

Prvi odstavek 14. člena določa, da mora delavec »presežek oziroma primanjkljaj ur izravnati v tekočem oziroma izjemoma v naslednjem mesecu, najpozneje pa do prenehanja delovnega razmerja ali do daljše odsotnosti z dela«. Glede presežkov in primanjkljajev ur je tako, da se po predlaganem pravilniku lahko izravnavajo v referenčnih obdobjih (četrti odstavek 7. člena Pravilnika) – za visoko šolstvo znaša splošna zakonska omejitev tega obdobja 6 mesecev, v osnovnih in srednjih šolah pa celo 12 mesecev. Delodajalec sicer lahko določi, koliko ur presežka ali primanjkljaja (t. i. kvota) se lahko prenaša v naslednji teden ali pa mesec, vendar pa če določi, da mora delavec presežek ali primanjkljaj pokriti v naslednjem mesecu, to pomeni, da znaša referenčno obdobje zgolj 2 meseca, kar je zelo kratko obdobje, krajše od zakonsko določenega in zato nezakonito. Delavcu so s tem diskriminatorno in zelo priprta okna prihodov in odhodov, saj mora na ravni vsakih dveh mesecev paziti na to, da presežek oz. primanjkljaj izravna, čeprav je to po zakonu dovoljeno narediti v roku 6 mesecev (recimo od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12.).

2.) Evidentiranje odmora

V 17. členu pravilnika je (v prvem odstavku) določeno evidentiranje odmora med delovnim časom za vse zaposlene, razen (drugi odstavek) za »izvajalce visokošolske dejavnosti in druge delavce, ki neposredno sodelujejo pri izvajanju pedagoškega procesa, znanstvenoraziskovalne in umetniške dejavnosti«.

Za skupino zaposlenih iz prvega odstavka bo torej obvezno evidentiranje odmora med delovnim časom, pri čemer je iz besedila možno sklepati, da bo obvezno evidentiranje začetka in konca odmora. Glede tega je bilo v zadnjih mesecih v Sloveniji veliko govora, saj so se pojavljale različne interpretacije novele zakona, ki se je pričela uporabljati 20. novembra. PREGAM je že na začetku izrazil mnenje, da novela zakona ne zahteva od delodajalca (in posredno od delavca, ki nekatere elemente evidentira), da bi vodil čas začetka in čas konca odmora med delovnim časom, temveč zgolj to, da delodajalec zabeleži dejstvo, da je bil odmor koriščen (v obsegu, odvisnem od delovnika).

To je kasneje potrdilo tudi resorno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (https://www.gov.si/novice/2023-11-17 aktualne-informacije-glede-evidentiranja- delovnega-casa-po-novem/). Še več: ministrstvo je v zvezi z vprašanjem, ali je dopustno, da se podatek o odmoru med delovnim časom v evidenci celo avtomatično (samodejno) zabeleži, če delodajalec takšen način izrabe odmora uredi v pravilniku (splošnem aktu organizacijske narave), zavzelo stališče, da je to skladno z novelo zakona, če je tak način izrabe odmora vnaprej določen pri delodajalcu in če sledi resničnemu dejanskemu stanju. Delodajalec bi torej lahko delavcu npr. ob koncu delovnega časa, ko ta evidentira odhod z dela, omogočil še evidentiranje dejstva, ali je delavec ta dan izkoristil pravico do odmora v trajanju, ki mu pripada. Tak način je zakonit in mnogi delodajalci so se po 20. novembru zanj odločili.

Ne le, da je ta način zakonit, ampak je tudi bolj življenjski. Če morajo delavci registrirati začetek in konec odmora, ki ga npr. koristijo na svojem delovnem mestu, lahko npr. zaradi večje oddaljenosti registrirne ure od svojega delovnega mesta kar nekaj časa porabijo zgolj za evidentiranje. Še toliko bolj je to neživljenjsko v tistih primerih, ko se odmor koristi v več kosih – in ti primeri so v visokem šolstvu pravilo, saj se odmor po naši sodni praksi lahko koristi po kosih, če delovni proces ne poteka nepretrgano, če ne zahteva stalnega vsiljenega ritma dela, če ni večje pogostnosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšnji odziv…

Na podlagi navedenega apeliramo, da se pri odmoru nepedagoških zaposlenih evidentira le dejstvo, da je bil v določenem dnevu koriščen v obsegu, ki delavcu pripada.

3.) Evidentiranje števila ur visokošolskih učiteljev in sodelavcev

V tretjem odstavku 17. člena je določeno, da morajo delavci iz drugega odstavka (torej tisti, ki niso dolžni evidentirati prihoda in odhoda) dnevno evidentirati podatek o številu ur z vpisom v aplikacijo ali evidenčno knjigo, s sporočanjem števila ur službi na enoti univerze, pristojni za vodenje evidence o izrabi delovnega časa, ali na drug način, ki omogoča zanesljivo in natančno evidentiranje delovnega časa. Izjemo od beleženja nekaterih podatkov (prihod in odhod, odmor med delovnim časom…) določa 81.a člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis), in sicer za delavce, ki sodelujejo pri izvajanju pedagoške, znanstvenoraziskovalne ali umetniške dejavnosti. Katere evidence mora delodajalec za te delavce voditi, se v noveli zakona ni spremenilo (morajo se voditi evidence o vseh tistih podatkih, ki so se morale voditi že do sedaj, torej že do 20. novembra 2023):

• podatek o številu ur,
• skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom,
• opravljene nadure,
• neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca,
• neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij,
• neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače.

Delodajalec UM v Pravilniku za vse zahteva, da delavci dnevno evidentirajo podatek o številu opravljenih ur, pri čemer pa tretji odstavek 17. člena pravilnika dopušča več možnih načinov, konkretni oz. podrobnejši način pa nato določi vsaka članica zase; v Pravilniku je opredeljeno, da je pomembno, da način, ki ga članica uporablja, omogoča zanesljivo in natančno evidentiranje delovnega časa. Dnevno beleženje oz. sporočanje, koliko ur in minut je za katero delo opravil visokošolski izvajalec, je v nasprotju z eksplicitnim zapisom zakona, ki visokošolskim izvajalcem (pedagoškim zaposlenim) v skladu z ZVIS določa izjemo od takšnega beleženja delovnega časa. ZVIS v svojem 81a. členu v točki 14 določa, kako naj se evidentira izraba delovnega časa visokošolskega izvajalca, navajamo: »ne glede na določbe zakona, ki ureja evidence na področju dela in socialne varnosti, se v evidenci o izrabi delovnega časa ne evidentirajo čas prihoda na delo in odhoda delavca z dela, izraba in obseg izrabe odmora med delovnim časom, opravljene ure v drugih posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (zlasti opravljene ure nočnega, nedeljskega, izmenskega, prazničnega dela, dela v deljenem delovnem času in druge oblike razporeditve delovnega časa, določene z zakonom ali kolektivno pogodbo), opravljene ure v neenakomerno razporejenem delovnem času ali v začasno prerazporejenem delovnem času in tekoči seštevek ur v tednu, mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno prerazporeditev polnega delovnega časa.« Ugotavljamo:

• da je tretji odstavek 17. člena predloga UM, citiramo: »(3) Osebe iz prejšnjega odstavka [ta se nanaša na visokošolske izvajalce] morajo dnevno evidentirati podatek o številu ur z vpisom v aplikacijo ali evidenčno knjigo, s sporočanjem števila ur službi na enoti univerze, pristojni za vodenje evidence o izrabi delovnega časa, ali na drug način, ki omogoča zanesljivo in natančno evidentiranje delovnega časa«, v nasprotju z zakonsko določbo, ki ne predvideva takšnega evidentiranja opravljenih ur za ta segment zaposlenih.

4.) Evidentiranje izhodov med delovnim časom (17. člen) in odobritev izhodov (20. člen)

4. odstavek 17. člena Pravilnika opredeljuje, da »način evidentiranja prihoda na delo in odhoda z dela ter izhodov med delovnim časom ter način evidentiranja podatka o številu ur podrobneje določi odgovorna oseba enote univerze v splošnem aktu iz prvega odstavka 4. člena tega pravilnika.« Menimo, da lahko takšen zapis zelo hitro vodi v neskladje z zakonodajo, sploh pri visokošolskih učiteljih.

20. člen Pravilnika določa, da so izhodi med delovnim časom in odsotnosti z dela dovoljeni po prejemu odobritve ali potnega naloga, razen če narava izhoda oziroma odsotnosti tega ne dopušča (npr. nujna zdravniška pomoč).

To določbo je potrebno glede na to, kako je zapisana, razumeti na način, da se kot izhod šteje zapustitev prostorov delodajalca, kot odsotnost pa odhod z dela. Zahteva po podprtosti slehernega izhoda z dokazili je stroga in bo v nekaterih primerih tudi težko izvedljiva – npr. udeležba na manj formalnih dogodkih, hkratna zaposlitev na dveh članicah, dislociranost enot določene članice, delo kurirjev ali vzdrževalcev… Sprašujemo se, kako se bi ta določba sploh lahko izvajala, saj je visoko šolstvo zelo specifično. Ugotavljamo, da je za strokovne zaposlene takšna zahteva neživljenjska. Hkrati ugotavljamo, da je takšna zahteva glede na 14. točko 81a. člena ZVIS za visokošolske izvajalce nezakonita.

Glede Pravilnika o izplačilu dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nimamo pripomb.